Učenje kolesarjenja otroka, ki je že poganjal prevozno sredstvo s pedali

V primeru, da je otrok že predhodno uporabljal kakšno prevozno sredstvo, katerega je moral poganjati s pedali, ima prav tako visok nivo predznanja. Razume namreč, da je potrebno z nogami prenesti silo na pedala, da se lahko premikamo naprej. Prav tako razume princip delovanja krmila in zavor. Ključ do uspešnega kolesarjenja je tako samo še v lovljenju in ohranjanju ravnotežja na dveh kolesih. Poglejmo si vaje, kako b otrok na najlažji možen način osvojil držanje ravnotežja.

Vaje, s katerimi se bo otrok naučil loviti ravnotežje:

  1. Otrok drži krmilo z obema rokama ter hodi ob kolesu v ravni liniji, da dobi osnovni občutek za kolo. Otroka opozorimo na uporabo zavor in da naj ima vedno dva prsta (kazalec in sredinec) na zavornih ročicah. Otrok naj najprej hodi ob desni strani kolesa, nato se obrne in hodi še ob levi strani kolesa. Spodbujamo ga, da uporabi zavore, ko ustavi kolo.
  2. Otrok drži krmilo z obema rokama (dva prsta na zavornih ročicah) in hodi ob kolesu ter dela osmice. Na ta način bo dobil osnovni občutek za zavijanje ter zaviranje. Otrok naj naredi 2 osmici, ko hodi ob desni strani kolesa, ter dve, ko hodi ob levi strani kolesa.
  3. Kolo predhodno pripravimo tako, da odvijemo pedala in spustimo sedež zelo nizko, tako da lahko otrok enostavno seže z obema stopaloma do tal oz. podlage. Kolo tako postane poganjalček, na katerem bo otrok najlažje osvojil občutek za ravnotežje. Otrok naj sede na kolo in enostavno z normalno hojo požene kolo v ravni liniji. Otroka spodbujamo, da ne gleda v smeri nog, ampak ima pogled usmerjen naravnost, da vidi kam vozi. Prav tako ga spodbujamo, da ustavlja z zavorami, da dobi občutek za njih. Ko otrok suvereno obvladuje uporabo pogajalca v ravni liniji, ga spodbujamo, da poskusi narediti osmice. Tako bo vadil tudi zavoje in zaviranje. To naj počne pri zmerni hitrosti, saj bo na ta način imel vedno občutek varnosti.
  4. Ko je otrok suveren pri uporabi kolesa kot poganjalčka pri zmerni hitrosti, ga spodbujamo, da dela večje korake. Na ta način bo pridobil hitrost in zaradi same motorike vmes dvignil noge ter lovil ravnotežje. Kot pri predhodnih vajah, ga spodbujamo, da ima pogled usmerjen naravnost in da zavira z zavorami.
  5. Naslednjo vajo lahko poimenujemo kengurujev poskok. V vaji naj otrok sonožno (z obema nogama hkrati) požene poganjalčka, podobno kot skoči kenguru. Na ta način bo otrok imel več časa obe noge v zraku in bo tako primoran loviti ravnotežje. Tudi pri tej vaji spodbujamo pogled naravnost in uporabo zavor.
  6. Ko otrok obvlada vožnjo s poganjalčkom, obvlada tako tudi držanje ravnotežja. V naslednjem koraku mora otrok združiti že osvojeno poganjanje pedal in na novo osvojeno držanje ravnotežja. Tako bomo pred naslednjo vajo namestili oba pedala nazaj na kolo in hkrati dvignili sedež na takšno višino, da lahko otrok z blazinicami stopal seže do tal oz. podlage, saj bo tako lažje pritiskal na pedali in lovil ravnotežje. Otrok naj sede na kolo in drži obe zavori, mi pa se postavimo za njegov hrbet in ga podpremo od zadaj pri hrbtu in s strani pri ramenu ali pa ga podpremo iz obeh strani pod pazduhami (ne držimo kolesa!). Za dodatno stabilizacijo si lahko namestimo zadnje kolo med noge in ga držimo s čevlji. Ko se otrok počuti varno, naj namesti nogi na pedali v štartno pozicijo. Štartno pozicijo lahko otroku enostavno opišemo tako, da naj poravna gonilko s spodnjo cevjo okvirja. Sicer je pri štartni poziciji eno izmed pedal (navadno močnejše noge) nad gonilko, saj lahko tako na gonilko prenesemo več moči in lažje startamo (interaktivni video posnetek). Otroku pokažemo, da je najlažje pedal postaviti v štartno pozicijo tako, da postavi nogo pod pedal in ga nato s potiskom navzgor poravna z spodnjo cevjo okvirja. Preden otrok požene pedala, ga opomnimo, da mora imeti pogled usmerjen naravnost, da bo videl kam kolesari. Otroka nato spodbudimo, da spusti zavore in požene pedali, mi pa ga še vedno podpiramo pri hrbtu in ramenu (ali pod pazduhami). Ko otrok pridobi malenkost hitrosti, ga lahko za kratek čas spustimo, a ga nato takoj spodbudimo, da ustavi. Vožnja naj bo kratka (samo par metrov) in uspešna!
  7. Prvi uspešni vožnji naj sledi druga. Postopek naj bo enak kakor pri prvi vožnji (podpremo otroka na hrbtu in ramenu itd.), le da tokrat otroku pustimo, da prevozi malenkost daljšo razdaljo in ga nato spodbudimo, da ustavi. Dober trik za spodbudo otroka je, da naredimo par korakov nazaj in s tem navidezno povečamo razdaljo, ki jo je otrok prekolesaril. Če mislimo, da bo merjenje prevožene razdalje dodatna spodbuda za otroka, lahko le-to izmerimo s koraki in tako spremljamo skupaj z otrokom njegov napredek pri naslednjih vožnjah.
  8. Ko otrok opravi nekaj krajših uspešnih voženj, mu damo pred naslednjo vožnjo vajo, ki bo razbila monotonost. Tako mu naročimo, da samo vadi večkrat zapored speljevanje. Pri tem je ključno, da pred začetkom drži zavore, postavi pedal v štartno pozicijo in nato izvede štart. Nato naj ustavi. Na ta način bo resnično utrdil štart in zaviranje, ki sta zelo pomembna. Druga vaja za razbijanje monotonosti je namenjena dodatnemu spoznavanju z zavorami. Otrok naj hodi ob kolesu in do konca stisne sprednjo zavoro na način da se dvigne zadnje kolo. Nato mora počasi in z občutkom spuščati zavoro, tako da se bo zadnje kolo počasi dotaknilo tal. Enako naredi z zadnjim kolesom, le da v tem primeru pritiska kolo nazaj, tako da se dviga sprednje kolo.
  9. Otroka nato spodbudimo, da ponovno sede na kolo in poizkusi kolesariti. Kot prvič mu nudimo oporo. Če vidimo, da je otrok bistveno bolj stabilen, ga lahko po uspešnem krajšem poizkusu pustimo, da kolesari naslednjič dlje časa, mi pa ga v tem primeru spremljamo z zadnje strani (verjetno bomo morali malce teči za njim). Nato ga povabimo, da ustavi in je tudi ta vožnja uspešna.

Zavedati se moramo, da so nekateri otroci motorično bolj spretni kot drugi, tako da se tudi hitreje naučijo vožnje s kolesom kot drugi. Bistveno je, da otroku na zabaven način predstavimo kolesarjenje in mu že od začetka učenja kolo predstavimo kot igralo in prevozno sredstvo hkrati. Otroku moramo tudi obrazložiti, da ni nič narobe, če bo pri učenju vožnje s kolesom doživel kak padec, saj je to sestavni del učenja. Otrok si bo zapomnil, kdaj se je naučil voziti kolo, če bo to zanj pozitivna izkušnja. Zato ga lahko ob uspešnem zaključku nagradimo z kakšno malenkostjo in ga povabimo na sladoled ali kaj podobnega.

ČESTITKE! OTROKA STE USPEŠNO NAUČILI NEKAJ, KAR NE BO POZABIL NIKOLI V ŽIVLJENJU!