Grazibor 2026, 7. 2. 2026
Tokrat že 15. leto zapored s kolesi iz Gradca v Maribor. Tema letošnjega Grazibora je bila graška sežigalnica, po naključju pa lahko nekaj dni po Graziboru beremo, da tudi Maribor pričakuje sežigalnico. Kaj to prinaša za naše mesto, pustimo za kdaj drugič.
Mariborska zasedba Grazibora je bila letos najštevilčnejša, v soboto dopoldne se nas je na startu pred graškim Muzejem sodobne umetnosti zbralo kar 25, vsega skupaj pa približno 100 kolesarjev. Kot se spodobi, nas je kar nekaj v Gradec prispelo že v petek. Atleti smo prikolesarili, delavstvo pa se je s kolesi vred podalo na vlak. Petkovo tradicionalno večerno druženje v kleti Bajk kuhne Gradec tudi letos ni razočaralo, zahvala gre Josipu in Andreju, ki sta nas rešila žeje in pa seveda Janezu, ki nas je rešil dolgčasa. Debate o kolesarskih podvigih, infrastrukturi, Qunova priprava vrhunskega kakava s češnjo, ročni nogomet … skratka tipično druženje pred dnevom G (graziborski Dan D).
»Še dobro, da startamo šele ob 10.00,« smo se rahlo utrujeni pogovarjali na zajtrku v hotelu Jufa Graz. Zajtrkovanje, priprava konjičkov in odhod proti startnemu mestu je terjalo svoj čas, a smo pred Kunsthausom bili med prvimi in opazovali, kako kolesarji vletavajo z vseh strani. Do desetih nas je bilo že skoraj 100. Kmalu se je Quno zapeljal na čelo kolone. Napetost je začela naraščati, saj je to pomenilo, da bo start zdaj zdaj. Pognali smo se. Množica kolesarjev, eni z mestnimi, drugi električnimi, cestnimi, gravel, cargo, singlespeed kolesi, ni da ni … najboljši občutek na kolesu ever.
Ulice smo preplavili kolesarji in kolesarke, račne so pele, muzika nabijala, za piko na i pa se je pokazal tudi sonček, ki nas je nato spremljal vso pot.
Sama pot ni bila nič posebnega, dobro označena kolesarska pot ob Muri R2 nas je vodila do prvega pit-stopa v Wildonu, kjer smo ob jezeru naredili prvo daljšo pavzo. Zaradi lepega vremena je bilo vzdušje res vrhunsko, nekateri so se nastavili sončku, nekateri vzdrževali pivsko kondicijo, skoraj vsi pa smo na plano potegnili sendviče iz hotela Jufa. Do meje smo se pripeljali v laganem tempu s še nekaj vmesnimi postanki. Od Šentilja naprej pa se je začela dirka. Kdo (vse) bo hitrejši kot Klenovšek? Željko praktično ni imel pavze na meji, Josip je kolo nabasal v avto in gas proti MKM, Boško se je pognal s 40 km/h, sledila sta mu samo Črt in Mičo, naša Anči, ki je precej jamrala, ampak ni odnehala (in se pri tem referirala na internetno modrost »vzgojena v pritoževalko, ne odnehalko«) se je dobro držala skupine s Petrom, dokler se človek z Dunaja ni odločil, da tudi on napade. V zadnji klanec na Šentiljski je s singlespeedom samo pičil mimo mene, naslednjič sva se videla na MKM. Ampak pred Klenovškom!
Slogan mariborske ekipe Grazibora 2026 Hitrejši kot Klenovšek se je izkazal za zelo primernega. Praktično vsi smo bili hitrejši kot Klenovšek, ampak saj se ga razume … je le bil z MTB, hkrati pa sta s papigo Blažem še zavila v nujno nabavo – hvala.
Na MKM so kolesarji v manjših skupinah prihajali do 18. ure, naš party animal žurka medo je vsakega pričakal z aperitivom, kandidatka za naj prostovoljko leta 2026 – Urša D. pa je poskrbela, da smo bili vsi udeleženci po napornem dnevu siti.
Skratka, Grazibor 2026 je uspel in znova smo dokazali, da ni pomembno, s kakšnim kolesom prideš, ampak da prideš. Malo zaradi tradicije, malo zaradi družbe, malo zaradi tekmovalnosti in predvsem zaradi občutka, ko kolona kolesarjev starta proti Mariboru in veš, da si del nečesa večjega.
Besedilo: Žiga Ozvaldič
Lektura: Anamarija Nađ
Foto: Boštjan Selinšek
