Grazibor 2025
Petek, 7. februar 2025
Delo v službi sem nekoliko prej zaključil, saj sem se moral doma še pripraviti za pot. Malo me je skrbelo, kaj bi oblekel, da me ne bi zeblo, saj je le zima in temperatura je tudi temu primerna. Nadel sem si dve kolesarski majici z dolgimi in eno s kratkimi rokavi, jopico, čez pa še jakno. Čez oprijete kolesarske hlače, ki so poskrbele za toploto, sem oblekel še pohodniške, ki so služile za obrambo proti vetru. Za glavo in obraz sem si pripravil balaklavo. Pozneje sem ugotovil, kako prav je bilo, da sem tako uspešno kljuboval mrazu. Spomnil sem se, da še moram pritrditi prtljažnik na kolo. Odprl sem garažo in pobrskal po škatlah. Lotil sem se dela, nato pa … hmm … ključnega vijaka ni nikjer. Medtem ko sem ga že skoraj histerično iskal, je čas tiho in hitro tekel naprej. Naenkrat sem spoznal, da sem zamudil vlak in bom moral iti na naslednjega. Vijaka nisem našel in moral sem se predati ter razmisliti o rezervni možnosti. Spet sem brskal po škatlah in našel prtljažnik, ki se ga da pričvrstiti na sedežno oporo. Tako, zdaj sem bil končno pripravljen za odhod. No, naslednjega vlaka nisem zamudil. V Gradcu so se prijatelji že pridno mastili s picami. Namenil sem se k njim, kolesa pa nisem mogel zakleniti. Ni in ni šlo. Ključavnice nisem mogel odkleniti. Skoraj sem obupal. Spet sem se moral znajti. Ključavnico sem nastavil tako, da je bilo videti, kot da je kolo zaklenjeno. In vstopil sem v restavracijo. Večerja se mi je prilegla. Siti smo se zapeljali po večernih graških ulicah in vstopili v tamkajšnjo bajk kuhinjo. Avstrijski kolegi so nas toplo sprejeli. Ponudili so nam piti. V spominu mi bo ostal provizoričen žar, na katerem so spekli veganske čevapčiče. Ej, to je iznajdba! Električno kuhalno ploščo so prekrili z aluminijasto folijo, namazali z maslom in že se je na njej lahko peklo. Res bistroumna ideja! Nekdo je predlagal, da bi hrano, ki se je pekla, zalili z žganjem. Gostitelji so bili takoj zato, saj se tako nori ideji ni dalo upreti. Približali so vžigalnik in plamen gorečega alkohola je buhnil v zrak. Flambiranje je uspelo. V dobri družbi so ure minevale. Poslovili smo se okrog polnoči in poiskali hotel. Kolesa smo vzeli kar s seboj v sobe. Prijetno je bilo zaspati ob pričakovanju naslednjega dne.
Sobota, 8. februar 2025
Po okusnem zajtrku smo se odpeljali na zbirno mesto pred Muzej sodobne umetnosti. Zbrala se nas je kar lepa množica kolesarjev. Večina je bila domačinov pa seveda mi iz MKM in pridružili so se nam še Slovenci, ki so prišli v Gradec to jutro. Na nekaterih kolesih so bili zvočniki, iz njih pa se je slišala glasba, ki se je zlivala v eno. Napočil je čas odhoda. Dolga kača nas, kolesarjev, se je vila po mestnih ulicah in sledila reki Muri. Mimoidoči so nas začudeno, a prijazno opazovali. Zapeljali smo se na nek most, pokrit s streho. Kolona se je ustavila. Spogledovali smo se. Kaj to pomeni? In glej, tisti, ki so bili čisto spredaj, so se začeli prebijati nazaj. Zakaj? Zgrešili smo pot. Brzice na Muri so nemoteno poskakovale, voda je tekla naprej proti Sloveniji, mi pa smo, eden za drugim, obračali kolesa. Pokrajina je bila ovita v megleno tančico. Kolona koles je postajala daljša in daljša ter se začela trgati. Hitrost vožnje je bila namreč svobodna izbira vsakega posameznika. Naenkrat sva bila skupaj le še dva. Nikogar ni bilo spredaj niti zadaj. Zapeljala sva mimo table, ki je označevala konec naselja Lebring. A ni to prav tisti kraj, kjer smo se dogovorili za postanek? Malo sva oklevala, nato pa se kljub moji nejevolji obrnila. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj sva bila sploh na napačni poti. Preostale kolesarje sva našla pri okrepčevalnici in privoščili smo si daljši postanek. Sonce je prodiralo skozi meglo, ko smo se odpravili. Drveli smo naprej po murski kolesarski poti in iskali table z oznako R2. Blizu Lipnice smo se ponovno zbrali. Tokrat v mnogo večjem številu kot prej. Raztegnili smo lahko izmučene okončine, se okrepčali, malo pogovorili, nato pa nadaljevali pot proti meji s Slovenijo. Na tem delu je bila kolesarska pot zaprta in treba jo je bilo obvoziti. Začutil sem, da mi energija peša, ko se je prikazal most, čez katerega smo se usmerili proti Špilju. Cesta se je dvigovala in utrujene noge so jo počasi premagovale. Pri mejnem prehodu smo vstopili v Slovenijo. Noge so me še komaj nesle. Kako fino, da smo že kmalu imeli naslednji postanek. V pekarni sem si kupil nekaj za pod zob. To mi je dalo moči še za zadnji del naše dogodivščine. Za razliko od avstrijskega dela poti, je bil slovenski bolj hribovit. Pedala se niso več vrtela tako lahkotno kot prej. To pa še zdaleč ni bil razlog za predajo. Cilj je bil že čisto blizu. Tam nas je že čakal topel čaj. Ob druženju v prostorih MKM se je z ričetom in hrenovko zmagoslavno zaključil Grazibor 2025.
