Mariborska kolesarska mreža, društvo za promocijo trajnostne mobilnosti, dobre volje in življenjskega elana ter še druge stvari, ki jih je naporno naštevati, je v obojestransko ljubečem in plodnem odnosu s svojo ustreznico iz avstrijskega Gradca, Fahrrad Küche Graz, izpeljala tradicionalno zimsko kolesarsko budnico – 11. zaporedni Grazibor. Seme prireditve, ki se je odvila v soboto, 26. februarja, z uverturo dan prej, je vzklilo v značilnih vlažnih kleteh, predelanih v skupnostne prostore in (samo)popravljalnice koles, v kakršnih se tipično zbirajo kolesarski navdušenci bolj eksotičnih pasem: fixie skrajneži, bojevniki bajkpola, reaktivni kurirji na kolesih in navdušeni amaterski (in diletantski) mehaniki. Med njimi se k sreči znajde tudi zadostno število spoštovanja vrednih državljanov, da ima dogodek, ki zrasel iz tega, tudi lahen pridih normalnosti. V vsakem primeru pa je odprt prav za vse.
V osnovi gre za skupinsko vožnjo od Gradca do Maribora, katere glavna značilnost je, da se zgodi februarja, torej pozimi, ko splošna športna javnost predvsem pozorno spremlja razmere na smučiščih oziroma išče sneg. A štajerski kolesarji gledajo v prihodnost, čeprav kakšnega snežnega meteža nikoli ni mogoče izključiti. V vsaki izvedbi sta na voljo vsaj dve trasi, tista za športne čudake vodi čez hribe in doline naokrog in pridela neprijetno število višincev, veseljaška verzija pa večinoma sledi prijaznim stezam in cesticam Murske kolesarske poti s profilom kot dih tanke palačinke. Skupni štart pred graško vesoljsko ladjo (Kunsthaus) in povorka skozi mesto sta doživetje zase, svojevrsten dogodek, ki spominja na mini Kritično maso. Druščina se prej ali slej razbije na skupinice, ki se prehitevajo in prehitevajo nazaj, saj so številni postanki na poti precej samoumevni. Med njimi je vedno mogoče najti kakšno, ki ustreza idealnemu tempu posameznega udeleženca. Če koga zaradi preveč uživaškega popotovanja na avstrijski strani zapeče vest (ali zgaga), si še vedno lahko naloži pokoro v klancih nad Štrihovcem takoj za slovensko mejo. Sicer pa po ravnem naprej, z naskokom največja gora na poti je za večino Košaški klanec na robu Maribora, kjer lahko vsak z viškom preostale energije spusti z verige svojega notranjega Pogačarja. Vsi napori so kmalu poplačani na dvorišču MKM, vsa potrošena energija več kot nadomeščena in duše blažene ob topli enolončnici, hladnem pivu in… hladnem pivu. Tu je konec vseh naporov in skrbi, razen če si Avstrijec, ki bi rad spal doma.
V lanskem, prvem letu koronskega štetja, je bil Grazibor seveda povsem nemogoč dogodek. Zato ni bilo nobene potrebe, da bi ga odpovedali. Res pa se je morala sicer neustavljiva avstrijska ekipa obrniti pred mejo, ki jo je budno čuval minister Hojs, mariborski oddelek pa za vsak primer ni upal niti mrdniti iz svoje občine. Letos pa je tiho koprnenje po svobodnem gibanju in prijetnem druženju izbruhnilo v mogočen tok, ki ga ni bilo več mogoče zajeziti, in majhna, a elitna delegacija MKM je že v petek zajahala… vlak, naložila svoje jekleno-aluminijasto-karbonske konjičke in zvečer pristala v Gradcu, na izmenjavi mnenj in idej s tamkajšnjimi kolegi (kot se lepo reče). Ko so v soboto bledih obrazov mežikali v porajajoč se sončen dan, jih je dohitel še preostanek slovenske ekspedicije, ki je izkoristil nadvse dobrodošel stranski učinek poglobljenega slovensko-madžarskega prijateljstva – nov jutranji direktni vlak iz Maribora do Gradca, ki nadaljuje pot v Budimpešto. Zajtrk, kava in na zborno mesto, kamor se je kmalu nateplo kakšnih sedemdeset vsakovrstnih dvokolesnikov in njihovih voznikov. Videti je bilo precej muslaufov, šminkerskih trendi makadamkarjev, kargokolo in nekaj čisto običajnih specialk ter trekingov, tudi kakšno mestno kolo se je našlo. Kolesa vseh starosti, kolesarji v glavnem pod 80. Ob desetih dopoldne je bil predviden štart, kot običajno se zavleklo še kakšne pol ure, preden je kolona pod prvimi oblaki na še vedno sončnem nebu zdrsela skozi mesto in se ob Muri obrnila na jug. Dlje kot navadno se je držala skupaj, a okrog poldneva je bilo po cesti posutih vsaj šest manjših družb, ki se jim kljub vse več oblakom in vetru v hrbet ni pretirano mudilo. Še uro ali dve in postanek ali tri kasneje so prednje straže dosegle gostilno Sternad v Špilju, ki služi kot obvezna javka vsake vožnje. Morda je videti kot navadna, cenena obcestna oštarija, a naj vas to ne zavede, v bistvu je kultni prostor Grazibora. Letos se je pojavila dilema: ali skoraj brez postanka naprej in prehiteti očitno prihajajoči dež, ali pa sedeti na toplem in upati, da ne boš vseeno moker pač nekaj ur kasneje. Najpogumnejši med nami so izbrali juriš in bili nemudoma nagrajeni ne z dežjem, ampak snežno nevihto in sunki vetra v prsa kot bonusom. Ni dvoma, da so se počutili res herojsko. Vseeno so se prebili do omenjenega zadnjega in najhujšega vzpona in nekje pri tabli »Maribor« se je odvrtel verjetno najbolj antologijski prizor Grazibora 2022, ki ga žal ni ujela kamera: v mokrega modrega medvedka našemljen manijak na fixieju z glasnim zvočnikom na sprednjem prtljažniku, ki v klanec prehiteva vse in zraven poplesuje v ritmu glasbe. S puhastim belim repkom. Kaj nam fali – smo trdnega zdravja in solidnega izgleda, kot so ugotovili že Zmelkoow. Pa pustna sobota je bila.
Preostanek dneva je bil predvidljiv. Vroča zelenjavna enolončnica in topla dobrodošlica za vse, okrepčilne in izotonične pijače po želji, pa izmenjava mnenj in idej do jutranjih ur. Najkreativnejši so imeli ideje vse do pol osmih zjutraj.
Ko so se do ponedeljka glave ohladile in blato na kolesih posušilo, ni bilo dilem: super, hočemo še!
Spesnil Andrej Rojc
Kaj nam fali – Grazibor 2022
